Kako je definirana zapuščina in v katerem trenutku nastopi zapuščinska razprava?

Ko oseba, ki je imela določeno premoženje, umre, nastopi zapuščinska razprava. Zapuščina je definirana kot premoženje, ki ga je umrla oseba zapustila svojim dedičem. V postopku zapuščinske razprave se to premoženje razdeli med dediče. V zapuščinskem postopku lahko zapuščino dedujejo osebe, ki jih je zapustnik sam določil v oporoki, ali pa zakonski dediči. Sam postopek se začne po uradni dolžnosti. Če zapuščina ni obstajala, ker zapustnik ni imel premoženja, se razprava ne izvede.

Kako se začne zapuščinska razprava?

Po smrti zapustnika mora matičar pripraviti smrtovnico. Podatke o zapuščini in zapustniku matičar pridobi iz uradnih evidenc, ti podatki pa morajo biti vpisani v smrtovnici. Zapis mora vsebovati tudi podatke o dedičih in celotni zapuščini. Matičar celoten dokument pošlje na pristojno sodišče. Ko sodišče prejme celotno dokumentacijo, mora razpisati zapuščinsko razpravo.

Kdo je povabljen na zapuščinsko razpravo in kje se ta izvede?

Postopek zapuščinske razprave se izvede na okrajnem sodišču, in sicer v tistem kraju, v katerem je imel pokojnik nazadnje prijavljeno svoje stalno prebivališče. Pravico do udeležbe na zapuščinski razpravi imajo vsi potomci in sorodniki zapustnika, ki bi po zakonu lahko bili dediči njegove zapuščine. Poleg dedičev pa se razprave lahko udeležijo tudi upniki, če je pokojnik ob smrti za seboj pustil tudi dolgove. Naj omenimo, da se omenjene osebe razprave lahko udeležijo ne glede na to, ali jih sodišče povabi ali ne. Pristop k zapuščinski razpravi je namreč njihova zakonska pravica. Če se povabljene osebe ne udeležijo razprave, se ta vseeno izvede.

Čemu je namenjena zapuščinska razprava?

Na zapuščinski razpravi se v prvem koraku najprej ugotovi, kaj vse sodi v zapuščino zapustnika. Poleg omenjenega se ugotavlja tudi, katere osebe so lahko vključene v dedovanje in katere upnike je imel zapustnik. Vsak zakonski dedič ima pravico, da premoženje bodisi sprejme bodisi zavrne v dobro drugi osebi. Pomembno je, da na zapuščini ali z izjavo dediči določijo, kaj nameravajo storiti.

Pred zapuščinsko razpravo mora sodišče ugotoviti, ali je zapustnik pred smrtjo napisal oporoko oziroma sklenil pogodbo, ki bi lahko vplivala na proces dedovanja oziroma zapuščino. Pred smrtjo je na primer zapustnik lahko sklenil darilno pogodbo, s katero je del svojega premoženja prepisal na določeno osebo. Če ta oseba ni njegov zakonski dedič, lahko zakonski dediči izpodbijajo to darilno pogodbo z namenom, da se darilo vrne v premoženjsko maso.

Če je zapustnik napisal oporoko, se dedovanje izvede na podlagi slednje. To pomeni, da dedujejo tisti dediči, ki jih je zapustnik navedel v svoji oporoki. Oporoka je uraden dokument, v katerem zapustnik izrazi svojo poslednjo voljo glede tega, kdo bo podedoval njegovo premoženje. Ob tem je treba poudariti, da morajo biti za veljavnost oporoke izpolnjeni določeni pogoji. Iz tega naslova je smiselno, da se zapustnik pred smrtjo posvetuje z odvetnikom, ki mu bo dal jasna navodila, na kakšen način je treba oporoko napisati, da bo ta veljavna.

Omeniti je treba tudi, da zakon varuje nujne dediče. To pomeni, da lahko slednji svoj nujni delež zahtevajo ne glede na to, ali so vključeni v oporoko ali ne. Nujni dediči so tiste osebe, ki so z zapustnikom v najtesnejši sorodstveni povezavi. Smiselno je, da zapustnik pred smrtjo napiše oporoko, saj se na ta način dedovanje v praksi izvede hitreje in je hkrati tudi cenovno ugodnejše. Če zapustnik ni napisal oporoke, sledi dedovanje na podlagi zakona. V tem primeru imajo največ pravic do zapuščine prav dediči prvega dednega reda. Zapuščinska razprava se v določenih primerih lahko tudi prekine, in sicer v primeru, ko obstajajo sporna dejstva, ki lahko vplivajo na odločitev o samem procesu dedovanja. V tem primeru sodišče zapuščinsko razpravo prekine, stranke pa se napoti na pravdo oziroma upravni postopek.

Na kakšen način se izvede pravdni postopek?

V prvem koraku mora stranka za začetek pravdnega postopka vložiti tožbo. Pravda se obravnava v postopku, ki je ločen od zapuščinske razprave. Sam postopek izvede pristojno sodišče, ki na koncu sprejme odločitev glede tožbe. Po zaključku pravdnega postopka se ta skupaj z odločitvijo prenese nazaj na zapuščinsko razpravo, sodišče pa nadaljuje z zapuščino in postopkom. Zapuščinska razprava se zaključi skladno z odločitvijo pravdnega postopka.

Po zaključku zapuščinske razprave sodišče izda sklep o dedovanju, uradni dokument, ki določa pravice in deleže dedičev. Dediči imajo možnost, da v določenem roku vložijo pritožbo proti temu sklepu. Pritožbo obravnava pristojno višje sodišče, ki lahko sklep potrdi ali zavrne. Če višje sodišče pritožbo zavrne, sklep o dedovanju postane pravnomočen. V primeru sprejete pritožbe višje sodišče zadevo vrne na prvo stopnjo, pri čemer sodišče ponovno odloča o zapuščinski razpravi.

Kakšni so stroški celotnega zapuščinskega postopka?

Eden izmed najpomembnejših stroškov zapuščinske razprave je strošek sodne takse, ki se določa na podlagi vrednosti celotne zapuščine zapustnika. Višja kot je vrednost zapustnikovega premoženja, višje so sodne takse, ki jih morajo plačati dediči. Če je imel zapustnik zapuščino v vrednosti na primer 100.000 evrov, si lahko dediči obetajo približno 1.000 evrov stroškov s sodno takso.

Sodna taksa je torej strošek, ki ga morajo poravnati dediči. Poleg sodne takse so stroški vezani na odvetniške storitve. Če so dediči v sporu in se ne morejo dogovoriti o tem, kakšen delež bo pripadal komu, so stroški odvetnikov višji. Glavna naloga odvetnika za dedovanje je, da skuša med dediči doseči sporazum in posledično skrajšati sam proces dedovanja. Poleg omenjenih stroškov si dediči lahko obetajo tudi plačilo davka. Davek na dediščino odmeri davčni urad, njegova višina pa je odvisna od vrednosti premoženja, saj je davčna stopnja izražena v odstotkih. Davka na dediščino so oproščeni dediči prvega dednega reda.

V situacijah, ko potrebujete dodatne informacije ali iščete rešitev v zapuščinskem postopku, se najprej posvetujte z odvetnikom za dedovanje. Zapuščinski postopki so pogosto čustveno obremenjujoči, saj vključujejo osebe, ki so med seboj čustveno povezane. Odvetnik vam bo nudil objektivno in racionalno pomoč ter vam pomagal najti hitro in učinkovito rešitev.